PRVOTNE, IZGUBLJENE, PRETOPLJENE PASME KONJ V SLOVENIJI

摘要

O reji konj na Kranjskem je pisal ze Valvasor (1689). Na vec mestih v knjigi "Slava Vojvodine Kranjske" pise tudi o kraskem konju. Druge pasme, ki so opisane v objavah do leta 1945, so noriski konj, lipicanskec, belgijski konj, ljutomerski kasac, medzimurski konj in drugi konji. Po odredbi kmetijskega ministrstva je bila nekdanja Dravska banovina, leta 1934 razdeljena v podrocje hladnokrvnih konj s tremi okolisi (medzimurski konj, srednje tezki noriski konj, lahki noriski konj) in v dva pasemska okolisa toplokrvnih konj (amerikanski dirkac, lipicanec). Kraski konj je omenjen ze v arhivski listini iz leta 1582. To so bili mocni konji znani tudi po svoji dolgozivosti. Kraski konj je stara slovenska pasma, ki je od 16. stoletja dalje neposredno sodelovala pri nastanku lipicanca, pasma sama pa je izumrla. Bohinjski konj je bil visok, sirok in mocan. Pasmo prvi omenja dr. Bleiweis (1855). Nastal naj bi na zacetku 18. stol. z oplemenjevanjem domacih kobil z zrebci pasme nonius (ogrskimi zrebci). Prvotnistari bohinjski konj je izginil z uvajanjem tezkih noriskih zrebcev. Kobariski konj je bila tezka vpre-zna pasma konj, ki so jo redili ze od nekdaj v soski dolini in na njenem obrobju. Pasma je bila zelo cislana tudi v Furlaniji. Prva svetovna vojna je povsem premesala pasemsko strukturo in o usodi kobariskega konja po letu 1928 ni podatkov. Posavinjski konj, imenovan tudi savinjski, je bil vzgojen v Savinjski dolini. Nastal je s krizanjem noriske in ardenske pasme konj. To je bil srednje tezak konj, kije tudi izumrl.